nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Superior bi lahko citiral Ignacija iz Duhovnih vaj, lahko bi rekel, da tako kakor se predstojnik Družbe ne sme postaviti med Boga in jezuita, lahko bi apliciral, tako se jezuit ne sme postaviti med Boga in Indijanca, da bo lahko Stvarnik neposredno sodeloval s stvarjo, se pravi z Indijancem, in stvar s svojim Stvarnikom in Gospodom. Lahko bi rekel to in marsikaj drugega, kar utemeljuje jezuitsko modro navzočnost v tej deželi, lahko bi citiral knjige, ki se že dolgo brez strahu berejo v misijonskih knjižnicah, Platonovo Državo, Baconovo Novo Atlantido, marsikaj jim je bilo znanega, preden so ustanovili redukcije po natančno premišljenem redu in notranji organizaciji, ni bilo samo Sveto pismo in evangelijsko izročilo tisto, kar jih je napeljalo na misel o skupni lastnini, o chakrah, ki pripadejo posameznim družinam, o voljenih predstavnikih in seveda o duhovnem vodstvu Družbe, vodstvu, izhajajočem iz narave njene mistične edinosti, nad katero lebdita vojaška
modrostin izkušnja svetega Ignacija in vse drugo, kar prihaja iz lebdenja svetega Duha, ta pa je tako ali tako bolj ali manj v nas, kakor je v nas summum bonum. Nič takega ne reče superior Inocenc Herver med ježo proti reki, to so bile misli za novica ali kvečjemu prišleka, ne za formiranega sholastika, kar je bil pater Simon, sholastik in kmet z zavihanimi rokavi, oboje hkrati; vse te stvari je že tisočkrat premislil, zdaj je raje molče jezdil pogreznjen vase in v svoje skrbi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani