nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kdo pa je to pričakoval, reče Herver, nihče, razen Njega, ki je vedel, kaj se bo zgodilo. Superior bi lahko citiral Ignacija iz Duhovnih vaj, lahko bi rekel, da tako kakor se predstojnik Družbe ne sme postaviti med Boga in jezuita, lahko bi apliciral, tako se jezuit ne sme postaviti med Boga in Indijanca, da bo lahko Stvarnik neposredno sodeloval s stvarjo, se pravi z Indijancem, in stvar s svojim Stvarnikom in Gospodom. Lahko bi rekel to in marsikaj drugega, kar utemeljuje jezuitsko modro navzočnost v tej deželi, lahko bi citiral knjige, ki se že dolgo brez strahu berejo v misijonskih knjižnicah, Platonovo Državo, Baconovo Novo Atlantido, marsikaj jim je bilo znanega, preden so ustanovili redukcije po natančno premišljenem redu in notranji organizaciji, ni bilo samo Sveto pismo in evangelijsko izročilo tisto, kar jih je napeljalo na misel o skupni lastnini, o chakrah, ki pripadejo posameznim družinam, o voljenih predstavnikih in seveda o duhovnem
vodstvu Družbe, vodstvu, izhajajočem iz narave njene mistične edinosti, nad katero lebdita vojaška modrostin izkušnja svetega Ignacija in vse drugo, kar prihaja iz lebdenja svetega Duha, ta pa je tako ali tako bolj ali manj v nas, kakor je v nas summum bonum.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani