nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V takem božjem jutru se iz temnordečega ozadja velike cerkve iztrgata dve moški postavi, kakor da bi stopili s pročelja, na katerem stojijo kipi svetega Sebastijana in svetega Roka, svete Ane in svete Klare, ta dva bi lahko bila seveda samo Sebastijan in Rok, s pročelja, ki ga razgibavajo rozete in pilastri, vse izdelano tukaj, v misijonih, nič ni prinesenega iz Španije in drugih evropskih dežel, vse izcizelirano v spretnih rokah gvaraníjskih kiparjev, ki so jih te umetnosti naučili jezuiti; kakor da bi shodila dva kipa,gresta po steptani rdeči zemlji čez veliki osrednji trg Santa Ane, superior Inocenc Herver in pater Simon, prvi v črni sutani, drugi v delovni obleki, širokih hlačah, srajci s privihanimi rokavi do komolcev. Ustavita se ob kipu svetega Ignacija, ki stoji na visokem stebru sredi trga, Marijin kip, zlat, najlepši v naselju, je v cerkvi, sveti Ignacij, vojščak, je sredi trga, kjer vsak popoldne poteka čisto prava vojaška parada,
Gvaraníji so odlični vojaki, znajo se braniti, znali se bodo braniti, sveti Ignacij je zadovoljen, ko jih gleda, kako eksercirajo s svojim orožjem mimo njega. Patra Inocenc in Simon nista zadovoljna, stanje svetega Ignacija ni dobro, modra barva na stebru se lušči, lušči se tudi zlata barva njegovega srca in napisa IHS v srcu, obnoviti jo bo treba, v nedeljo so binkošti, iz Asuncióna pripotuje provincial, spoštovani Joseph Barreda, mnogo profesov in koadjutorjev bo z njim, tudi predstavniki španskih oblasti iz Posadasa, ni dobro, da je steber svetega Ignacija ob taki priliki razpokan od sonca in oluščen do beline.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani