nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zjutraj ga je zajela vedrina, kajti vse stvari so imele svoj red in vsi so se ga udeleževali z veseljem, ki ni bilo zapovedano, ki je bilo veselje nad življenjem stvarstva, to je mislil ob vsakodnevni jutranji maši, pri zajtrku v refektoriju, od koder so mogli patri skozi okna gledati na veliki trg, čez katerega so se že sukljali dimi jutranjih ognjev, kajti od hiš so prihajale vonjave močnatih jedi, s katerimi se je treba pripraviti na rokodelska in poljedelska opravila.
V takem božjem jutru se iz temnordečega ozadja velike cerkve iztrgata dve moški postavi, kakor da bi stopili s pročelja, na katerem stojijo kipi svetega Sebastijana in svetega Roka, svete Ane in svete Klare, ta dva bi lahko bila seveda samo Sebastijan in Rok, s pročelja, ki ga razgibavajo rozete in pilastri, vse izdelano tukaj, v misijonih, nič ni prinesenega iz Španije in drugih evropskih dežel, vse izcizelirano v spretnih rokah gvaraníjskih kiparjev, ki so jih te umetnosti
naučili jezuiti; kakor da bi shodila dva kipa,gresta po steptani rdeči zemlji čez veliki osrednji trg Santa Ane, superior Inocenc Herver in pater Simon, prvi v črni sutani, drugi v delovni obleki, širokih hlačah, srajci s privihanimi rokavi do komolcev. Ustavita se ob kipu svetega Ignacija, ki stoji na visokem stebru sredi trga, Marijin kip, zlat, najlepši v naselju, je v cerkvi, sveti Ignacij, vojščak, je sredi trga, kjer vsak popoldne poteka čisto prava vojaška parada, Gvaraníji so odlični vojaki, znajo se braniti, znali se bodo braniti, sveti Ignacij je zadovoljen, ko jih gleda, kako eksercirajo s svojim orožjem mimo njega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani