nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
15 Boben tolče, boben tolče, z zvokom bobna se prebuja Santa Ana, bobnasti zvok, ki ga v natančnih presledkih odmerja bobnarjeva roka, prebuja Indijance in jezuite, vojake in rokodelce, pastirje in tkalke, prebuja tega, ki je šel k počitku z molitvijo, in onega, ki je grešil, prebuja orglarja, ki bo z otroškim zborom vadil binkoštni oratorij, in mesarja, ki bo z zanesljivo roko prerezal vrat teletu, prebuja zapornika, ki je ranil iz ljubosumja, in njo, zaradi katere je to storil, udarci bobna potujejo nad rdečimi strehami, prebujajo ptiče v krošnjah dreves, ki obrobljajo naselje, nedaleč proč se odzivajo jutranji bobni Loreta in San Ignacia Miní, prebuja se redukcija Corpus Christi in v nevidni daljavi na oni strani velike reke vstajajo krščanski ljudje k novemu dnevu v Trinidadu, Santiagu, Candelariji in mnogih drugih naselbinah mogočne jezuitske misijonske dežele. Med dva tisoč Gvaraníji in petdesetimi jezuiti v Santa Ani se prebuja brat
Jezusove družbe Simon Lovrenc, Lorenz, kakor bo zapisal v kroniko bibliotekar brat Ramón, skoraj leto dni je že tu, njegova prva postaja je bil San Ignacio Miní, zdaj je že skoraj leto dni v Santa Ani, San Ignacio je veliko naselje, čeprav se imenuje Miní, tako zato, ker so Gvaraníji skupaj z jezuiti stari San Ignacio že zdavnaj zapustili pred napadi portugalskih naseljencev in ustanovili novo naselbino, lahko se ji reče tudi San Ignacio Guazú, zakaj v gvaraníjskem jeziku guazú pomeni mali, za San in za Ignacio pa v tem jeziku ni besed, ni jih bilo, Gvaraníji so postali sveti inpostali so Ignacijevi, ko so prišli očetje z molitvenikom v eni in mačeto v drugi roki, kakor so se radi šalili na svoj račun, prišli so pred mnogimi, pred davnimi leti, Simon Lovrenc je iz skupine zadnjih; dopotoval je s patri iz mnogih evropskih dežel preko španskih pristanišč in Buenos Airesa, tako rekoč od spodaj navzgor po kontinentu, od zgoraj navzdol niso mogli, tam so bili portugalski bandeirantes,
nevarni sovražni vojaki, izurjeni v krutosti davnih naseljencev, bil je med poslednjimi, ki so prišli, da bi okrepili prvo bojno legijo Jezusove vojske, od vseh strani ogrožene evangelijske republike.
Nikoli v življenju ne bo pozabil teh juter, to so bila čisto druga jutra kakor ona v Ljubljani, bila so vedra jutra, čeprav je takrat nad misijoni že ležal preteč oblak surove vojske, ki se je imenovala bandeira, prave vojske, ne one vojske nevidnega zla, s katero se jezuiti znajo boriti z molitvijo in ki ji znajo zoprvati tudi Gvaraníji s svojimi starimi gozdnimi zaklinjanji, kadar očenaš ne pomaga, preteč oblak surove portugalske soldateske, o kateri je vse zvedel že na dolgi plovbi, strašne prostovoljske milice, ki ustreli, nabode na sulico, odseka roko, tudi glavo, če se jim zdi, da še ni bilo dovolj strašno in krvavo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani