nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kdo pa pravi, da je ognjena, morda je tudi mrzla, kakor je bila v njegovih sanjah, ali pa je bil tisto peklenski sij, morda je sijalo iz zemlje, iz njene razbeljene pokrajine na mrzlo površino tiste sanjske ravnice. Zjutraj ga je poklical provincial praepositus in danes ve, da je prav zaradi njega, zaradi ljudi, kakor je on, mali mož s sivimi lasmi, prekršil vse, zahteval odpust, zbežal od svojih bratov, hodil po svoje, zaradi teh ljudi se vleče za romarsko procesijo, da bi našel, morda, če bo velika milost prišla naproti, da bi našel nekaj, kar je izgubil.
Praepositus provincialis je sedel za mizo v veliki mrzli sobi, bilo je mrzlo jutro v adventu leta tisoč sedemsto enainpetdeset, mali sivi mož je že pozajtrkoval, iz skodelice s čajem se je dvigoval majhen oblak sopare, njegove oči so bile potrpežljive, prijazne, tudi roke so bile prijazne, vstal je in pokril Simonove nekoč kmečke, še zmeraj kmečke prste s svojimi mehkimi malimi dlanmi,
same dobre stvari, je rekel, same dobre stvari slišim o vas, pater Simon, z zavihanimi rokavi ste šli skozi vse preizkušnje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani