nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Slovesna zaobljuba je minila kakor tiste dolge ure v času prve preizkušnje v kapeli Frančiška Ksaverija, v jutranjem adventnem mrazu. Med dolgim čakanjem in notranjo pripravo ga je do bolečine zeblo v noge in za nohti, zadaj v cerkvi je stalo nekaj meščanov v kožuhih, ki sicer tu niso imeli kaj iskati, a jih je provincial pripustil, ker so bili veliki dobrotniki Družbe, ni bil hud prekršek, saj je bil namenjen dobremu, a Simona je motilo, če je bil sto in več juter tukaj sam, bi tudi zdaj želel opraviti to reč brez ljudi v kožuhih. Podal je zaobljubo, “v roke”, kot se reče, provincialu, sprejel je obhajilo, exercitia spiritualia militaria so bila končana, zdaj je bil vojščak prve legije, Gospodov bojevnik in svetemu Ignaciju sin, in potem, ko si je v refektoriju hukal v premražene roke, se je pater Simon Lovrenc že drznil pošaliti, če je zdaj sin svetega Ignacija, potem je Gospodu vnuk, niso mu zamerili, vsi smo njegovi otroci, kakorkoli
se imenujemo, a očeta imamo zdaj samo enega in vedel je, da to ni tisti, ki vlači hlode za gradnje grofov Turjaških.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani