nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
14 Bakalavreat, posvetitev in slovesna zaobljuba Družbi, vse slovesne reči so prišle kot nekaj samoumevnega. Družba ga je sprejela medse kot duhovna in formiranega sholastika, naenkrat ni bil več tisti fant, ki je begal po ulicah, sklanjal oči pred superiorjem v hiši in rektorjem v kolegiju, naenkrat se ni več plazil z mokro cunjo po mrzlih tleh, postal je eden izmed njih, naenkrat je bil v prvi vrsti in med najbolj odličnimi in pripravljenimi za velika dejanja; zaobljube večne čistosti, uboštva in pokorščine so bile zanj naenkrat nekaj povsem samoumevnega, samoumevno je bilo, da je hotel podati še četrto, posebno zaobljubo, pravzaprav ga ja samo to zanimalo: da bo po svojih močeh takoj izvršil, če mu bo sedanji ali bodoči rimski škof zapovedal karkoli v zvezi z blagrom duš in širjenjem vere in če ga bo hotel kamorkoli poslati, brez vsakega obotavljanja ali izgovarjanja, čeprav ga sklene poslati k Turkom ali katerimkoli drugim nevernikom,
tudi v tako imenovano indijsko deželo ali h kakršnimkoli krivovercem, razkolnikom ali tudi katerimkoli vernikom. Z veseljem in pričakujočo nemirno nestrpnostjo je sprejel, da bo podal tudi to zaobljubo, z njo bi mogla biti odprta pot tja, kamor ga je vleklo kljub kazni, ki ga je nekoč v noviciatskem času prav zaradi tega doletela - na Kitajsko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani