nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nič niso pomagale svete besede iz svete knjige, zvečer je v konviktu bledel na svoji postelji, vstajal je in se gledal v šipo, da bi videl, ali je lahko opazila njegove mozolje, potem je legal nazaj in se z zaprtimi očmi spuščal v omotično globino njenih oči, odpenjal ji je obleko, segel ji je pod krilo, v njeno vlažno mednožje, segel je po sebi z mislijo nanjo, še dolgo, še mnoge noči ga ni zapustil tisti pogled od Šentpetra.
14 Bakalavreat, posvetitev in slovesna zaobljuba Družbi, vse slovesne reči so prišle kot nekaj samoumevnega. Družba ga je sprejela medse kot duhovna in formiranega sholastika, naenkrat ni bil več tisti fant, ki je begal po ulicah, sklanjal oči pred superiorjem v hiši in rektorjem v kolegiju, naenkrat se ni več plazil z mokro cunjo po mrzlih tleh, postal je eden izmed njih, naenkrat je bil v prvi vrsti in med najbolj odličnimi in pripravljenimi za velika dejanja; zaobljube večne čistosti, uboštva in
pokorščine so bile zanj naenkrat nekaj povsem samoumevnega, samoumevno je bilo, da je hotel podati še četrto, posebno zaobljubo, pravzaprav ga ja samo to zanimalo: da bo po svojih močeh takoj izvršil, če mu bo sedanji ali bodoči rimski škof zapovedal karkoli v zvezi z blagrom duš in širjenjem vere in če ga bo hotel kamorkoli poslati, brez vsakega obotavljanja ali izgovarjanja, čeprav ga sklene poslati k Turkom ali katerimkoli drugim nevernikom, tudi v tako imenovano indijsko deželo ali h kakršnimkoli krivovercem, razkolnikom ali tudi katerimkoli vernikom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani