nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
O mrzla jutra, v katerih je vadil svojo voljo k ponižanju in pokorščini in skušal s hvaležnostjo sprejeti tudi umazana in nesmiselna dela, ki so mu bila naložena, v katerih je skušal razumeti, zakaj je treba povesiti oči, kadar pater superior zahteva, naj nemudoma s cunjo pobriše lužo, ki je ostala za patrovimi čevlji, sklonil se je in je opravil, kar je bilo treba, to ni bilo zato, da bi ga superior ponižal, bilo je prav zato, da bi on sam, Simon, v prsih ukrotil srd, sleherno ošabnost in napuh, ki so ga zlasti mladi ljudje polni, ne da bi vedeli zakaj, saj v življenju še niso opravili dosti koristnih in pomembnih reči. Tudi kadar je moral za kuharjem zdrgniti lonce, je ubogal brez ugovora, klečal je v svoji sobi, ne da bi mu kdo ukazal, molil je in se kesal, ker se je prejšnji dan pred vsemi hvalil, da je najboljši v latinski gramatiki, sam pri sebi je moral vedeti, ali je odločen in pripravljen sprejeti in z milostjo božjo potrpežljivo prenašati
vsako krivico, zasramovanje in zasmeh, kakor je vsako krivico in vsako njegovo delo prenašal tisti stari človek, ki je bil nekoč njegov oče. Ko je s krpo v oteklih in rdečih rokah sredi mrzle zime pomival tla v kapeli Frančiška Ksaverija, je prisilil svoje misli, da se niso vzpele čez hribe za mestom, da se niso spustile v turjaške soteske in tam srečale očeta, ki je imel prav take roke, ko je prav takrat vlačil les iz zimskega gozda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani