nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Na dvorišču se bodo spomladi veselo ravsali, poleti pa lenobno vlačili domači psi, krave bodo topo bolščale in prežvekovale, prihajali bodo kmetje na vozovih in snemali klobuke, ko bodo vstopali v očetovo pisarno, kjer bo ona vse dopoldneve zapisovala številke o pridelku in prodaji, čeprav ji tega ne bo treba, čeprav ji tega sploh ne bi bilo treba početi, ampak bi lahko šla k sestri Kristini v Ljubljano, k njenemu možu in njenim otrokom, lahko bi jedla tiste čokoladne reči in srebala kavo, zakaj zdaj vsi pijejo kavo, in njena sestra Kristinca kavico obožuje, kakor obožuje skodelice, iz katerih se kavica pije, vse to bo lahko, vse to bi lahko počela. In gledala, kako bo okrog Dobrave drevje cvetelo, kako bo potem na poljih ajda žarela, kako se bodo v vetru zlekali žitni klasi, kako bodo kačji pastirji letali nizko nad vodo, lahko bo poslušala nočno regljanje žab, dokler ne bodo prišli vse krajši dnevi, z njimi jesen, vse daljše sence, in za jesenjo
zima, branja, tišine, pogovori, samote, mrzle nedeljske maše z mrzlimi obrazi v cerkvi, in za zimo velikonočni prazniki. A vsako jutro jo bo tu, na steni, čakalo ogledalo, tudi umivalnik, glavnik, milo in dišave, a predvsem ogledalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani