nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kmalu so ga vsi poznali, ni bilo lahko, zakaj ljubljanski jezuitski kolegij je imel skoraj tisočučencev. Patri in bratje so se odličnjaku smehljali, rektor je zadovoljno kimal: ta ve, za kaj tukaj gre, kdor hoče delati za Boga, si mora zavihati rokave, vsako jutro, ko se dan začne.
O mrzla jutra, v katerih je vadil svojo voljo k ponižanju in pokorščini in skušal s hvaležnostjo sprejeti tudi umazana in nesmiselna dela, ki so mu bila naložena, v katerih je skušal razumeti, zakaj je treba povesiti oči, kadar pater superior zahteva, naj nemudoma s cunjo pobriše lužo, ki je ostala za patrovimi čevlji, sklonil se je in je opravil, kar je bilo treba, to ni bilo zato, da bi ga superior ponižal, bilo je prav zato, da bi on sam, Simon, v prsih ukrotil srd, sleherno ošabnost in napuh, ki so ga zlasti mladi ljudje polni, ne da bi vedeli zakaj, saj v življenju še niso opravili dosti koristnih in pomembnih reči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani