nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsak dan bo slišati jutranje očetovo ukazovanje okrog hlevov in kašč, klice s polj in travnikov, kakšen nedeljski večer oddaljeno petje pijanih fantov, topli veter bo prinesel besede, ki bi lahko bile namenjene njej: ... nisi lepa, nisi zala, grem skoz mesta in vasi, povsod so lepše, kot s' pa ti.
Na dvorišču se bodo spomladi veselo ravsali, poleti pa lenobno vlačili domači psi, krave bodo topo bolščale in prežvekovale, prihajali bodo kmetje na vozovih in snemali klobuke, ko bodo vstopali v očetovo pisarno, kjer bo ona vse dopoldneve zapisovala številke o pridelku in prodaji, čeprav ji tega ne bo treba, čeprav ji tega sploh ne bi bilo treba početi, ampak bi lahko šla k sestri Kristini v Ljubljano, k njenemu možu in njenim otrokom, lahko bi jedla tiste čokoladne reči in srebala kavo, zakaj zdaj vsi pijejo kavo, in njena sestra Kristinca kavico obožuje, kakor obožuje skodelice, iz katerih se kavica pije, vse to bo lahko, vse to bi lahko
počela. In gledala, kako bo okrog Dobrave drevje cvetelo, kako bo potem na poljih ajda žarela, kako se bodo v vetru zlekali žitni klasi, kako bodo kačji pastirji letali nizko nad vodo, lahko bo poslušala nočno regljanje žab, dokler ne bodo prišli vse krajši dnevi, z njimi jesen, vse daljše sence, in za jesenjo zima, branja, tišine, pogovori, samote, mrzle nedeljske maše z mrzlimi obrazi v cerkvi, in za zimo velikonočni prazniki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani