nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon Lovrenc ni hotel živeti, kakor je živel, dokler je bil pri starših, in tudi ne, kakor je živela večina ljudi, kar jih je poznal: v garanju in rojevanju, v nagonih, ki jih vodijo, v delu in suženjstvu, v pridobivanju denarja in v poskusih, da bi postali bogati, tudi tisti, ki so že bili bogati, so živeli tako, so pač hoteli biti bogati še bolj, oni, ki jim je sam pripadal, so od začetka do konca preživeli v revščini in dokler jih garanje ni povsem izmozgalo, dokler niso povsem otopeli, so si želeli biti nekaj drugega od tega, kar so bili, namreč garaška podložniška živina; eni in drugi, je mislil mladi Simon Lovrenc, eni in drugi pa živijo brez veselja, umrejo, ne da bi spoznali resnico, ne da bi spoznali Boga. Vsaj toliko kakor spoznati Boga si je želel videti Kitajsko, mogoče Indijo, kakor jo je spoznal in videl na svoji poti iskanja Frančišek Ksaverij in mnogi drugi, svet je bil velik, turjaška posest pa majhna, čeprav največja na Kranjskem, morja so
bila široka, ljubljanske ulice pa ozke. Na ljubljanskih ulicah ni bilo ničesar od tistega, po čemer so hrepenele njegove misli, včasih je bila kakšnaprocesija, v času misijonov so ljudje hodili od daleč v spokorniških oblačilih, nekateri so prišli s vrvmi okrog vratu, nekateri so z golimi koleni klečali na tlaku pred cerkvenimi vrati, tu ni bilo za Boga mogoče storiti nič, zanj je bilo mogoče kaj storiti na Kitajskem, kamor se je odpravil oni Iberec, ki leži v menzi Jakobove cerkve; Simon je razumel, kar so razumeli slovenski romarji, ki so se podajali na daljna potovanja, v Kompostelo, Kelmorajn ali celo v Sveto deželo, da je Bog nekje daleč in da je veliko večja verjetnost, da ga človek sreča v prostranem svetu kakor v ljubljanskih cerkvah ali na ulicah med procesijami, med garanjem V turjaških gozdovih, kjer prej sreča medveda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani