nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Niti leto ni bil tam, ko se je odločil, da ne bo živel, kakor je živel njegov oče, nekega dne je počakal rektorja na hodniku in mu rekel, da hoče postati kandidat, čuti, da ga kličeta Bog in sveti Ignacij, da ga kliče Družba Jezusova, njegova vojska, čuti, da je pripravljen na vse. Simon Lovrenc ni hotel živeti, kakor je živel, dokler je bil pri starših, in tudi ne, kakor je živela večina ljudi, kar jih je poznal: v garanju in rojevanju, v nagonih, ki jih vodijo, v delu in suženjstvu, v pridobivanju denarja in v poskusih, da bi postali bogati, tudi tisti, ki so že bili bogati, so živeli tako, so pač hoteli biti bogati še bolj, oni, ki jim je sam pripadal, so od začetka do konca preživeli v revščini in dokler jih garanje ni povsem izmozgalo, dokler niso povsem otopeli, so si želeli biti nekaj drugega od tega, kar so bili, namreč garaška podložniška živina; eni in drugi, je mislil mladi Simon Lovrenc, eni in drugi pa živijo brez veselja, umrejo, ne
da bi spoznali resnico, ne da bi spoznali Boga. Vsaj toliko kakor spoznati Boga si je želel videti Kitajsko, mogoče Indijo, kakor jo je spoznal in videl na svoji poti iskanja Frančišek Ksaverij in mnogi drugi, svet je bil velik, turjaška posest pa majhna, čeprav največja na Kranjskem, morja so bila široka, ljubljanske ulice pa ozke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani