nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V tistih mrzlih jutrih je bilo Simonu Lovrencu v stranskem oltarju Jakobove cerkve v Ljubljani pogosto zelo toplo v srcu, misli so mu greli daljni svetovi, pokrajine, kjer ni nikoli snega kakor v turjaških gozdovih, ampak žareče sonce na nebu, veliko sonce in ponoči jasno nebo. Svetnik je bil velik in njegovo telo je ležalo sredi oltarja, njegovo veliko telo je bilo mrtvo, a njegova duša je bila daleč v azijskih in afriških deželah, nanje je gledala z nebes, na svet, ki ga je Ksaverij poznal in bil v njem doma, črni kip, ki je predstavljal Afriko, je klečal ob njem in čudovita ženska, ki je bila Azija, bela kraljica in črni kralj, potem velika angela, seraf s srcem sredi prsi in krili, ki mu ovijata noge, in kerub, ki ima na prsih božje oko, zamorčki, goreča srca, gorečnost in modrost, zamorčki, Jezusovo ime, glorija in oblaki, rdeči veronski marmor in beli genovski marmor, izdelano v Benetkah in v Ljubljani, Simon je čutil, da lije tudi nanj, na dušo, ki je
prvič pogledala v Božje obličje v Robu, ki je hotela s tega roba zaplavati čez prostranstva, ki se je tu že odpirala in pripravljala na velike naloge. A se je najprej morala privaditi vztrajnosti, kontemplaciji in pokorščini, čakati, da se za vselej vtisne vanjo znamenje svetega Duha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani