nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Mladi Simon Lovrenc ni videl veliko sveta, v glavnem je videl tisti del med turjaško posestjo in Ljubljano, od hiše v soteski in zaselku z imenom Zapotok je videl strehe in stolpe turjaškega gradu, hodil je s starši v cerkev v kraj s pomenljivim imenom Rob, bil je na robu, morda bi vse življenje preživel v soteski in na robu, med gozdovi in travniki, ko ga ne bi vzeli jezuiti v latinsko šolo. In ko je prvič ugledal oltar svetega Frančiška Ksaverija, se ni mogel več odtrgati od njega. Tam je bil svet, veliko sveta, čeprav je bil svetnik mrtev in je njegovo truplo, se pravi njegov kip, ležal v menzi oltarja, se je tu vse bleščalo od življenja njegovih potovanj, dogodivščin in dejanj za božjo slavo; prvi latinski stavek, ki se ga je bil naučil, je bil: omnia ad maiorem Dei gloriam. Simon ni želel postati svetnik, a želel si je, globoko in iz srca si je v tistih mrzlih jutrih želel, da bi lahko kakor Ksaverij potoval in se bojeval; ko imaš vse to
zasabo, ni težko ležati takole, obdan s slikovitim in veličastnim oltarjem, mirno tudi brez njega, brez nebeške glorije, v skromno krsto je mogoče leči, a prej je treba nekaj storiti in doživeti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani