nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Četudi je ob tem njegova duša trpela nič manj od njene, tudi on je bil vržen v globino, v osrčje morij, in četudi je pod okni hodil deimos, ga je obdajalo vodovje, kakor nekoč na neki ladji, a to je bilo drugačno vodovje, nalivi in valovi ljubezenskega poželenja so ga zagrnili, vseeno je bilo, ali je ogenj, pri katerem sta se vžgala njuna pogleda, ali je vodovje, ki ju je združilo, bilo je nekaj, česar ni bilo mogoče kar tako ukiniti samo zato, ker je prepovedano.
Sredi noči sta vroča stala ob oknu, pomladni veter ju je hladil, gledala sta zvezde. Vsak ima svojo zvezdo na nebu, to ljudje v njeni, v njuni deželi dobro vejo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani