nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To pa se je zgodilo po njeni volji, ustnice je približala razbeljeni žerjavici, poljub je bil ogenj sam, zdaj gori v njem. Zakaj ni ostala na Dobravi, je rekla skrita misel, ki je zdaj prišla na dan skozi njene široko odprte in začudene oči, zakaj ji Simon tega ni povedal, zakaj je sploh šla na to pot, mar bi stala ob oknu in čakala, da bi se pav ozrl gor, da bi jo nečak barona Windischa vendar že enkrat ugledal kakor žensko, ki ga po svoje ljubi, čeprav ga tudi ne mara, a čaka ga, vsekakor ga čaka, o nesrečni dan, ko se je odločila, da ga ne bo več čakala.
Katarina Poljanec je vedela, kdo so jezuiti, kdo jih v tem času ne bi poznal, ponosnih Jezusovih vojakov, ki so v svoji bahati skromnosti v Ljubljani prekašali še stotnike in polkovnike cesarskih regimentov, pridigarji, sholastiki, učenjaki, videti jih je mogoče v sirotišnicah, kjer ponižno strežejo revnim, v predavalnicah univerz, in pravijo, da se jih da videti povsod na dunajskem
dvoru, kjer spovedujejo vladarje in jim svetujejo v stvareh skupnega blagra cesarstva in njihovih podložnikov, videti jih je v bolnicah in pri Svetem Jakobu, kjer enkrat pridigajo bohotno oblečenemu in nadišavljenemu plemstvu iz vse Kranjske v nemščini in drugič ljubljanskim meščanom in kmetom iz okolice v slovenščini, kdo jih ne bi poznal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani