nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
En del njihovega življenja je bila šola, učenje, vezenje, branje svetega pisma, razlage in maše, recitiranje psalmov in petje Marijinih pesmi, a vse to je bilo del tega sveta, sveta, v katerem so bil tudi oče, sestra, brat, vaški župnik, ulice, po katerih je hodila, peki in mesarji, ki so med potjo v šolo odpirali svoje trgovine, sveta, za katerega se je pripravljala, tja je Katarina skupaj z drugimi dekleti hodila zato, da bo pripravljena za ta svet, njena duša, njen razum in spretne roke za dom, za ženina, ki bo nekoč prišel, upala je, da bo to nečak barona Windischa. Drugi del življenja uršulink je bil skrivnost, ki je bila onkraj predstavljivega, tam je bil nebeški ženin in Katarino bi bilo strah takega ženina. Sama skrivnost samostanskega življenja, iz katerega so sestre prihajale, življenje v celicah in življenje jutranjih molitev v mrzlih cerkvah, ko vsi drugi ljudje še spijo, že to je bilo komaj doumljivo, kaj šele njihova zaobljuba, poroka z
Zveličarjem, to je bilo nekaj tako temnega in nejasnega, da je bilo bolje o tem čim manj razmišljati, tudi kadar so se druga dekleta šepetaje šalile na račun blagih in hkrati strogih sester in njihovega večno samskegaživljenja, jih to ni napravilo bolj tukajšnjih in manj skrivnostnih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani