nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zmeraj, ko odide, ostane v prsih luknja, ki ji pravi, da življenje teče, da edini pav, ki ji je zares všeč, čeprav je samo pav, zmeraj odide, kakor odide sestra Kristina s svojim možem, kakor vsi odidejo, ona pa ostaja in na nekaj čaka in zmeraj manj razume, na kaj. In ko se pav prikloni, ko mu Katarina prikima, ko oni spet brezskrbno odmakne pogledin govori dalje, kakor da je zagledal vmes kakšnega vrabca na drevesu, ne pa nje, Katarine, jo oblije neka jeza, ti Windisch, reče, ti pav, ti bedak neumni, ti sploh ne veš, kdo je Katarina, ti sploh nič drugega ne vidiš, razen sebe, svoje sablje, ki ti opleta med nogami, svojega pavjega repa, razmazala te bom, Windisch, in hip zatem z dlanjo razmaže tisto slinasto risbo na šipi.
Sredi ljubega sončnega popoldneva se je Katarina odločila, da bo odšla od doma in nekaj dni zatem je to tudi res storila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani