nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A kaj more za to, Katarina, zmeraj ko odjezdi, ko vsi odidejo s svojimi vozovi in na Dobravi zavlada tihota, ponedeljkovo škripanje jutranjih voz, klici hlapcev, ki odhajajo na polja, mukanje krav iz hlevov, kaj more za to, če v prsih začuti tako strašno praznino, nekaj takega, kakor bi tam imela namesto srca luknjo, in ji njegovo stopicanje in opletanje s sabljo naenkrat strašno manjka, manjka ji njegov glas in njegove zgodbe o krivulji granate, ki bo padla na glave pruskih tatov zemlje, ki jih bo avstrijska vojska kmalu potolkla kakor pse, njihovega Friderika pa zaprla v ječo ali na samotni otok. Zmeraj, ko odide, ostane v prsih luknja, ki ji pravi, da življenje teče, da edini pav, ki ji je zares všeč, čeprav je samo pav, zmeraj odide, kakor odide sestra Kristina s svojim možem, kakor vsi odidejo, ona pa ostaja in na nekaj čaka in zmeraj manj razume, na kaj. In ko se pav prikloni, ko mu Katarina prikima, ko oni spet brezskrbno odmakne pogledin
govori dalje, kakor da je zagledal vmes kakšnega vrabca na drevesu, ne pa nje, Katarine, jo oblije neka jeza, ti Windisch, reče, ti pav, ti bedak neumni, ti sploh ne veš, kdo je Katarina, ti sploh nič drugega ne vidiš, razen sebe, svoje sablje, ki ti opleta med nogami, svojega pavjega repa, razmazala te bom, Windisch, in hip zatem z dlanjo razmaže tisto slinasto risbo na šipi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani