nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Drugega ni mogoče dobiti od njega, vsa ta leta ne, ničesar več od poklona in zgodb o vojaških paradah, o trobentah in vojaških kapelah, ki marširajo po dunajskih, graških ali ljubljanskih ulicah, kvečjemu pove kaj zanimivega o krivulji, v kateri leti granata, nič več ne dobi Katarina od njega, nobenega pogleda, ki seže v prsi, nobene besede o bližini, čeprav pav dobro, še predobro ve, da ga mlade ženske rade vidijo, da ga rada vidi tudi Katarina, kljub temu, da na njem ni videti drugega, razen njegove pavje oficirske nature. A kaj more za to, Katarina, zmeraj ko odjezdi, ko vsi odidejo s svojimi vozovi in na Dobravi zavlada tihota, ponedeljkovo škripanje jutranjih voz, klici hlapcev, ki odhajajo na polja, mukanje krav iz hlevov, kaj more za to, če v prsih začuti tako strašno praznino, nekaj takega, kakor bi tam imela namesto srca luknjo, in ji njegovo stopicanje in opletanje s sabljo naenkrat strašno manjka, manjka ji njegov glas in njegove zgodbe o krivulji
granate, ki bo padla na glave pruskih tatov zemlje, ki jih bo avstrijska vojska kmalu potolkla kakor pse, njihovega Friderika pa zaprla v ječo ali na samotni otok. Zmeraj, ko odide, ostane v prsih luknja, ki ji pravi, da življenje teče, da edini pav, ki ji je zares všeč, čeprav je samo pav, zmeraj odide, kakor odide sestra Kristina s svojim možem, kakor vsi odidejo, ona pa ostaja in na nekaj čaka in zmeraj manj razume, na kaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani