nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pav se nalahno pokloni, tudi Katarina pokima, to je največ, kar dvoriščni pav zmore, poklon, a še to samo zato, da bi Katarina in vsi, ki ga gledajo, videli, kako se ne zna samo bojevati, ampak tudi graciozno prikloniti. Lasulja, plemenit okvir njegovega plemenitega obraza, lasulja je dobro naprašena s pudrom, to se tudi z okna vidi, ko se pav skloni, ponosen je na lasuljo kakor na sabljo in na svoje zmagovite bitke, ki prihajajo, ki jih bo še izbojeval, prav kmalu. Drugega ni mogoče dobiti od njega, vsa ta leta ne, ničesar več od poklona in zgodb o vojaških paradah, o trobentah in vojaških kapelah, ki marširajo po dunajskih, graških ali ljubljanskih ulicah, kvečjemu pove kaj zanimivega o krivulji, v kateri leti granata, nič več ne dobi Katarina od njega, nobenega pogleda, ki seže v prsi, nobene besede o bližini, čeprav pav dobro, še predobro ve, da ga mlade ženske rade vidijo, da ga rada vidi tudi Katarina, kljub temu, da na njem ni videti drugega,
razen njegove pavje oficirske nature.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani