nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko pav pogleda k oknom, Katarina naglo umakne prst, rada bi se vsa umaknila od okna, ne bi hotela, da jo vidi, kako ga neprestano gleda, z jezo, a občudujoče, vseeno z občudovanjem, kajti moški v beli suknji je lep, je glasen, raskav glas ima, je vihrav, že od takrat,ko je prihajal kot kadet z vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu, že dolgo je tak; odkar prihaja na njihovo posestvo, je tak. Pav se nalahno pokloni, tudi Katarina pokima, to je največ, kar dvoriščni pav zmore, poklon, a še to samo zato, da bi Katarina in vsi, ki ga gledajo, videli, kako se ne zna samo bojevati, ampak tudi graciozno prikloniti. Lasulja, plemenit okvir njegovega plemenitega obraza, lasulja je dobro naprašena s pudrom, to se tudi z okna vidi, ko se pav skloni, ponosen je na lasuljo kakor na sabljo in na svoje zmagovite bitke, ki prihajajo, ki jih bo še izbojeval, prav kmalu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani