nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi oni z dvorišča je pav, to Katarina že dolgo ve, prepričan je, da koraka, a v resnici stopica, glavo obrača na vse strani, da bi videl, ali ga gledajo, izdre sabljo in govori o bitkah, ki prihajajo, o bitkah, v katerih se bo on, pav, bojeval v naši vojski, ki bo potolkla Pruse; karteče njegovih topov jih bodo kosile v snopih, s švistom sablje bodo padali sesekljani v kose; obrača glavo, da bi videl, ali ga tudi poslušajo, ne samo gledajo. Ko pav pogleda k oknom, Katarina naglo umakne prst, rada bi se vsa umaknila od okna, ne bi hotela, da jo vidi, kako ga neprestano gleda, z jezo, a občudujoče, vseeno z občudovanjem, kajti moški v beli suknji je lep, je glasen, raskav glas ima, je vihrav, že od takrat,ko je prihajal kot kadet z vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu, že dolgo je tak; odkar prihaja na njihovo posestvo, je tak. Pav se nalahno pokloni, tudi Katarina pokima, to je največ, kar dvoriščni pav zmore, poklon, a še to samo zato, da bi
Katarina in vsi, ki ga gledajo, videli, kako se ne zna samo bojevati, ampak tudi graciozno prikloniti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani