nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne onega, ki se sprehaja in šopiri po njihovem dvorišču, kakor bi hotel povedati, da nima tu na tem pravzaprav kmečkem dvorišču kaj iskati, da bi se namreč moral sprehajati in šopiriti najmanj po baronovih vrtovih, če že ne med gredicami deželnega kneza; ne riše tistega moškega z lasuljo in sabljo, opletajočo med nogami, navešenega s pisanimi trakovi na belem suknjiču s škrici, Katarina riše pravega pava, takega s košatim repom in krogci na njem, z dvignjeno glavo, dolgim vratom in tenkimi nogami, takega, ki ima pahljačo repa široko razprto, takega ki vozi kočijo, kot rečejo na Dobravi, takega riše na steklo, s slino, slinastega. Tudi oni z dvorišča je pav, to Katarina že dolgo ve, prepričan je, da koraka, a v resnici stopica, glavo obrača na vse strani, da bi videl, ali ga gledajo, izdre sabljo in govori o bitkah, ki prihajajo, o bitkah, v katerih se bo on, pav, bojeval v naši vojski, ki bo potolkla Pruse; karteče njegovih topov jih bodo kosile v snopih, s
švistom sablje bodo padali sesekljani v kose; obrača glavo, da bi videl, ali ga tudi poslušajo, ne samo gledajo. Ko pav pogleda k oknom, Katarina naglo umakne prst, rada bi se vsa umaknila od okna, ne bi hotela, da jo vidi, kako ga neprestano gleda, z jezo, a občudujoče, vseeno z občudovanjem, kajti moški v beli suknji je lep, je glasen, raskav glas ima, je vihrav, že od takrat,ko je prihajal kot kadet z vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu, že dolgo je tak; odkar prihaja na njihovo posestvo, je tak.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani