nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Katarina si z ustnicami navlaži prst in začne počasi na okensko steklo risati njega, slinastega pava. Ne onega, ki se sprehaja in šopiri po njihovem dvorišču, kakor bi hotel povedati, da nima tu na tem pravzaprav kmečkem dvorišču kaj iskati, da bi se namreč moral sprehajati in šopiriti najmanj po baronovih vrtovih, če že ne med gredicami deželnega kneza; ne riše tistega moškega z lasuljo in sabljo, opletajočo med nogami, navešenega s pisanimi trakovi na belem suknjiču s škrici, Katarina riše pravega pava, takega s košatim repom in krogci na njem, z dvignjeno glavo, dolgim vratom in tenkimi nogami, takega, ki ima pahljačo repa široko razprto, takega ki vozi kočijo, kot rečejo na Dobravi, takega riše na steklo, s slino, slinastega. Tudi oni z dvorišča je pav, to Katarina že dolgo ve, prepričan je, da koraka, a v resnici stopica, glavo obrača na vse strani, da bi videl, ali ga gledajo, izdre sabljo in govori o bitkah, ki prihajajo, o bitkah, v katerih se
bo on, pav, bojeval v naši vojski, ki bo potolkla Pruse; karteče njegovih topov jih bodo kosile v snopih, s švistom sablje bodo padali sesekljani v kose; obrača glavo, da bi videl, ali ga tudi poslušajo, ne samo gledajo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani