nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Spomni se, Gospod, svojega usmiljenja, svojih dobrot, saj so od vekomaj, grehov moje mladosti in mojih hudodelstev se ne spominjaj, stiske mojega srca olajšaj, iz mojih tesnob me odpelji. Sestra Pelagija je kmalu videla, da teh dveh ljudi, moškega in ženske, ne bo mogla držati narazen, moškega pred vrati ni mogla odgnati kot psa, kadar mu je rekla, da Katarina spi, je sicer odšel, a je potem molče hodil okrog hiše, v velikih krogih in zmeraj bliže, ni hotela biti takšen strašni cerber, čeprav nerada, se je sprijaznila z njegovo pasjo navzočnostjo pred hišo, dvakrat pasjo, saj so bile njegove oči kakor oči psa, ki je hodil za njim. Prinašal je zelišča in ji strogo naročal, katere napitke in kakšne čaje naj pripravi, da se bo izkašljala, da bo iz nje odšla bolezen, ki je v ledenem vodovju zlezla vanjo, takšnega človeka ni mogoče spoditi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani