nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In Simon je začutil bolečino, ki je bila skoraj telesna, ki je bila tudi nekako zverska, zakaj v njem se je prebujalo nekaj popadljivega, nekaj, kar je mislilo in čutilo njeno telo, in hkrati silovito jezo do onega človeka, ki je segal Z roko po njej, jezo, ljubosumje, ki se je sprevračalo v jezo, kakršno je videl v vaških gostilnah, tam, kjer izdrejo nož, izzivalno zapičen v mizo, in z njim koga zabodejo. Bila je jeza njegovih davnih prednikov, jeza, s kakršno so ubijali graščake in biriče, jeza, ki ni bila daleč od jezuitske pokorščine, jeza turjaškega podložnika, ki je bila sposobna poškodovati, nemara ubiti. Ja, tako daleč je bila ta reč, Simon je bil ljubosumen, nevarno ljubosumen, še bolj pa zaljubljen, čeprav ne bi smel biti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani