nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Videl je nek večer, kako je Mihael, preden je odšla v hišo, segel k njenim lasem, in jo na videz očetovsko, v resnici pa zversko, s kretnjo prežeče zverine pobožal, se dotaknil njenega lica. In Simon je začutil bolečino, ki je bila skoraj telesna, ki je bila tudi nekako zverska, zakaj v njem se je prebujalo nekaj popadljivega, nekaj, kar je mislilo in čutilo njeno telo, in hkrati silovito jezo do onega človeka, ki je segal Z roko po njej, jezo, ljubosumje, ki se je sprevračalo v jezo, kakršno je videl v vaških gostilnah, tam, kjer izdrejo nož, izzivalno zapičen v mizo, in z njim koga zabodejo. Bila je jeza njegovih davnih prednikov, jeza, s kakršno so ubijali graščake in biriče, jeza, ki ni bila daleč od jezuitske pokorščine, jeza turjaškega podložnika, ki je bila sposobna poškodovati, nemara ubiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani