nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zvečer je s psom, ki mu je sledil na vsakem koraku, taval okrog hiš, v katerih je slutil njeno navzočnost, zdelo se mu je, da sliši njeno dihanje, njeno mirno spanje, planje njene kože, potovanje njene duše v kraje, od koder je prišla, kjer je pustila očeta, k materi nad oblaki, o kateri je govorila zjutraj, v blodni vročici, o materi Neži, ki živi tam med angeli in opazuje njeno življenje. Z nemirom naraščajoče jeze je opazoval Mihaela, moško zver, ki je hodil okrog Katarine v velikih krogih, kakor je hodil on, ki se ji je previdno približeval, kakor je hodil on, vendar Mihael Kumerdej z vso pravico vojvode, s pravico zaščitnika, ki mu je navsezadnje takšno zaščitništvo podelil njen oče, kakor ga je podelil župniku Janezu, preden je romarska procesija odšla od Svetega Roka na Kranjskem. Videl je nek večer, kako je Mihael, preden je odšla v hišo, segel k njenim lasem, in jo na videz očetovsko, v resnici pa zversko, s kretnjo prežeče zverine pobožal, se
dotaknil njenega lica.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani