nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Sem je prišel iskat tisti mir, ki ga je bil izgubil na daljnem kontinentu, v podpalubju neke galeje, na begu, v odpovedi, v razkolu s svojimi brati, iskal ga je med domačimi ljudmi, a komur je tako določeno, ga ne bo našel, že na poti ga je vleklo k njej, skušal je biti v njeni bližini, a to je bilo le redkomogoče, zakaj dekleta in ženske, ki niso imele mož, so potovale skupaj, budna očesa strogosti so svarila pred razvratom, ostre besede neprijetnih jezikavih bab so ga zaustavljale, kadar se ji je hotel približati pri kosilu. Zvečer je s psom, ki mu je sledil na vsakem koraku, taval okrog hiš, v katerih je slutil njeno navzočnost, zdelo se mu je, da sliši njeno dihanje, njeno mirno spanje, planje njene kože, potovanje njene duše v kraje, od koder je prišla, kjer je pustila očeta, k materi nad oblaki, o kateri je govorila zjutraj, v blodni vročici, o materi Neži, ki živi tam med angeli in opazuje njeno življenje. Z nemirom naraščajoče jeze je opazoval
Mihaela, moško zver, ki je hodil okrog Katarine v velikih krogih, kakor je hodil on, ki se ji je previdno približeval, kakor je hodil on, vendar Mihael Kumerdej z vso pravico vojvode, s pravico zaščitnika, ki mu je navsezadnje takšno zaščitništvo podelil njen oče, kakor ga je podelil župniku Janezu, preden je romarska procesija odšla od Svetega Roka na Kranjskem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani