nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi on jo je med divjajočo povodnijo že izročal nebesom: svojo dušo izročam v tvoje roke, moj Gospod, ni povsem pripravljena, ni bilo časa, a kesam se, hudourniki so prehitro pridrli, a žal mi je, močno mi je žal, ni bilo časa, da bi nadaljeval, plaval je in vlekel Katarino iz vode, romarji so se razlezli navzgor po pobočju, onadva pa sta potem izplavala kakor poslednja človeka na Noetovi barki, in mula se je priklatila od nekod, mokra in s prestrašenimi očmi. Če ne bi bil, kar je, če ne bi videl, kar je videl na drugem koncu sveta, potem bi bila misel grešna, duša, da prihaja iz zemlje, dominikanci, beli gospodovi psi bi ga za takšno misel spravili pred inkvizicijo in na grmado, v jezuitskih misijonih se je to smelo reči, smelo se je misliti, kar so mislili Indijanci. Iz globočin prihaja, tam so njene korenine, zasajene so globoko, Gvaraníji so vedeli, duša je iz zemlje in iz gozda, iz živali in iz reke, iz vsega, kar je, in zlahka so razumeli, da
duša hoče navzgor, pod kupolo nebeškega svoda, kamor jo kliče Gospod.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani