nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Skupaj s pravim psom, ki se je privlekel za njima, potepuško ščene z oguljeno dlako, nezaupljivo in prestrašeno do kosti. Najel je sobo v bližnji krčmi in poskrbel zase, za poldivjega psa, lokajočega ostanke mastne juhe,za mulo, ubogo žival, ki si tudi še ni opomogla od strahu, tudi mula ni vedela, da bo na tej poti morala kdaj plavati, in to s težkimi zavoji na svojem hrbtu, to je bilo povsem proti njeni mulasti naravi, vsa ta voda in kričanje in udarci, ki so padali od vsepovsod, po njenem mulastem prepričanju brez pravega razloga, saj je vendar hotela navzgor in iz vode, kdo pa se hoče utopiti v avstrijskih Alpah, še mula ne. Počehljal jo je za ušesi, dobro si nosila bolno Katarino, zdrgnil jo je s slamo in ji naložil kup sena, niso mu bila povsem tuja kmečka opravila, čeprav je bilo že dolgo tega, že dolgo, kar jih je zamenjal za knjige in tišino samostanskih hodnikov, za potovanje čez morje, za šolo, ki jo je vodil v misijonih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani