nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Seveda ne bo utonila, v tem je vsa stvar, tako je zamišljeno, močne roke jo pograbijo za srajco, ki se trga, okrogle bele prsi pogledajo ven, ni časa za sramežljivost, roke jo potegnejo iz vode, poprimejo čez pas, močne roke človeka, ki ga je videla ob romarskem ognju, s katerim je ob vodnjaku pila vino, njegov temni obraz in nemirne oči, močne roke Simona Lovrenca jo vlečejo k trdnim tlom, nekam daleč jo nese, navzdol proti kraju, kjer so že bili, spodrsavata v še zmeraj deroči vodi,ona mu ovije roke okrog vratu, tako je lažje, obema je lažje, njej je bolno in toplo od velike utrujenosti, pred seboj gleda njegove ustnice, poljubila jih bo v zahvalo za rešitev, poljubila jih bo, ker so ognjene, ker so rdeče, o Bog, moje srce je trdno, o Bog, ti poznaš mojo nespamet, moje krivde ti niso prikrite, zdrsnila bom v greh neposvečene ljubezni kakor tista kača vame. Potem leži na postelji, zdi se ji, da sliši pod oknom pasje cviljenje, nuna se sklanja nadnjo in ji
daje piti nekaj vročega, juho ali čaj, Katarina ne razloči, nobenega okusa ni na ustnah, ki žarijo, kje je on? vpraša, moj rešitelj? Nuna odkimava, ni uršulinka iz šole, neka druga ženska je, ne razume, Katarina vpraša po nemško, pred vrati hospica, reče nuna, moški ne smejo noter.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani