nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In ljudje so tekli k vodam, s palicami, z vilami, z motikami v rokah, moški in ženske so stali na bregovih in potiskali nazaj v vodo tiste svinje, tiste hudičeve, ki so s svojimi demoni v sebi kdove zakaj hotele nazaj, ki se niso hotele utopiti. Tolkli so jih po glavah in belih hrbtih, vile so jim zabadali v salo na bokih, v rilce in v oči, da so bila velika bela drstišča, po katerih so se premetavali beli hrbti, kjer so parklji plezali čez druge hrbte, da so bile vode tudi rdeče od demonske krvi. Dokler ni vse potonilo, dokler se ni gladina umirila in so samo še mehurčki in krogci na gladki površini naznanjali, da je legija potonila, in so nad vodami ostale samo še tančice meglic, samo še mezeča svetloba skoznje, ki je naznanjala, da je jutro, da je te dolge in hude noči konec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani