nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ko je hodila v uršulinsko šolo, je najraje poslušala branje psalmov, tudi sama jih je morala glasno brati, slavi, moja duša, Gospoda, Gospod moj Bog, zelo si velik, veličastvo in sijaj si oblekel. O, Bog, je govorila, moje srce je trdno, in nuna, ki je stala ob postelji, jo je pokrivala in križala, tudi sebe bi pokrižala, ko bi razumela, kaj Katarina govori v svojem slovanskem ali ogrskem ali katerem jeziku že, ko bi jo razumela, bi vedela, da njeno srce ni trdno, kdo, je govorila vročična Katarina, kdo bi bil tako neumen, da bi svoje ustne približal žerjavici, žarečemu polenu iz ognja, jaz jih hočem približati, poljub je že ogenj sam in topla kača zdrsne vame, velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti.
Kajti potem, ko je svojemu rešitelju ovila roke okrog vratu, sije želela samo še to, da bi tudi svoje ustnice prižela k njegovim, k ustnicam človeka, ki jo je potegnil iz vode, in je stal ob ognju, pri katerem
so žarele te ustnice, kakor so žarele njene, kakor goreče poleno, potegnjeno iz tistega ognja, ognjeni lok, ki ga je delal pridigar z vihtečim polenom: kdo bi hotel približati svoje ustnice ognju?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani