nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vedel je, še preden je šel od doma, Janez, ki ga dobro pozna, svojega mežnarja, mu prigovarja kakor staremu trmastemu oslu, samo korak je potreben in boš na mostu, deblo je most, pojdi naprej, oni pa namesto tega, da bi stopil naprej, moli roke v zrak in pravi, da je že zdavnaj vedel, da ne bo videl Zlate skrinje, ne bo videl Kelmorajna, mislil je, da bo končal v Renu, bal se je velike vode, zdaj pa je prišla velika voda kar v gore, in tu bo končal, nekaj tega govori, nekaj misli, vsekakor moli roke v zrak, namestoda bi se z njimi oprijel dolge veje, ki mu jo moli župnik Janez, njegov najbližji, najbližji v življenju in pri svetih opravilih in najbližji v tem trenutku, moli roke v zrak in prosi nebo, naj ga pusti kar tukaj. Kdor v takih okoliščinah tako vroče prosi, mu je seveda prošnja kmalu uslišana, pravzaprav kar nemudoma. Samo da bi šel gor v ne bo, k tebi, Oče nebeški, in ne s tem hudournikom navzdol v zemeljsko luknjo, s to vodo, ki med silnim
bobnenjem vali velike skale, da vsi težijo tudi od mosta, od debla, na katerem visi mežnar od Svetega Roka, stari Boltežar in moli roke k nebu, umikajo se od te peklenske reke, ki ne more dreti drugam kot dol v peklensko brezno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani