nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Skače ob koloni, suva s palico v konjske zadnjice, iz katerih pada govno od napora, tolče po nogah mule, z razprto dlanjo poči kmetico po zadnjici, nekaj mladih kmetov se kljub vsemu zareži, vlečejo voz z bolniki, kajti konjem drsi in klecajo, kljub temu se zarežijo, eni zablejajo kakor njihov mogočni oven, tisti, ki so že skoraj pod vrhom hriba, se odzovejo, blejajo, oni z doline jim odblejavajo, to je že vse od strahu, takšne stvari počnejo ljudje, kadar je že prepozno, ko je že jasno, da čreda ne bo dosegla prelaza, in res ga ne bo, ne doseže ga, spod neba se ulije, proti dolini že dere hudournik, ujeti so, mar bi molili, namesto da blejajo.
Nekje pod vrhovi se spet vozi Elija, strahotno zagrmi, to je konec sveta, velika povodenj prihaja, z deročo povodnijo pa bo naredil konec njihovemu kraju, kakor piše v knjigi vseh knjig, njegove sovražnike bodo zasledovali tema, pozabljenje in smrt, kakor tudi piše, in se obeta strašna sodba kelmorajnskim
romarjem daleč pred ciljem, kakor prav tako piše, ko pripeljem nadtebrezdanje vodovje, in je pravzaprav vseeno, kar piše, kajti zdaj so velike vode, vodovje divja, bliski in gromi pretresajo zemljo, ki omahuje in ječi. Kopa na vrhu hriba se je razvezala kakor polna vreča, z nje se je usula gosta voda, pomešana s kamenjem, spod nje derejo potok, reka, slap nebeški, samo tisti romarji, ki so iz gorenjskih krajev, vejo, kaj je, kadar te doleti vodovje v hribih, v skalah, kakšna silna moč zrase iz nedolžnega potoka, vali kamenje, skale, ruva drevesa, nosi kašasti sneg in blato, kakšno žival, ki crkuje ali se rešuje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani