nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Njeno veliko telo, obilje njenega mesa diha in se premika, valujoča planja te rdečkaste in razgibane človeške konfiguracije se giblje od roba voza do roba Mihaela, romarskega principala, ki mirno spi ob njej, vajen njenega bogatega notranjega življenja, ne sliši ječanj in vriskov, še oddaljenega grmenja ne sliši.
Kaj vidi Magdalenka, da njeni kriki odmevajo v noč, kaj vidi? se spoštljivo in zaskrbljeno sprašujejo romarji, je to, kar vidi, dobro ali slabo, prinaša srečo ali nesrečo, veliko dobrega, to je moč soditi po njenih veselih vriskih, a še več je hudega, o tem govori njeno stokanje. Vidim, govori Magdalenka šepetaje, kadar ne vriska, vidim, šepeta zase in vase, in ne pove nikomur, tudi svojemu vojvodi ne, on mogočno leži ob njej, njegov mogočni trebuh seenakomerno dviga in spušča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani