nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V medli jutranji svetlobi Katarinine oči vidijo valovanje rdečkastega mesa, ki se giblje med kupi oblačil in kocastih odej, nekje iz te gmote prihaja ječanje in stokanje, iz tega mesnatega morja, ki plivka po vozu, se iztrga vrisk, da hoče Katarina odskočiti, ampak ne more, njen pogled je priklenjen k temu mlahavemu gomazenju, radovednost in moč nenadnega prizora sta močnejši. To je Magdalenka, njeno veliko telo leži na vozu, ki ga izmenično vlečejo konji in mule, to je Magdalenka, ki s svojimi bolečinami in radostmi, kakršnih ni deležen nihče drug, potuje v daljno deželo. Njeno veliko telo, obilje njenega mesa diha in se premika, valujoča planja te rdečkaste in razgibane človeške konfiguracije se giblje od roba voza do roba Mihaela, romarskega principala, ki mirno spi ob njej, vajen njenega bogatega notranjega življenja, ne sliši ječanj in vriskov, še oddaljenega grmenja ne sliši.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani