nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Amalija položi prst na usta, posluša, previdno stopi k potovalnemu vozu in odgrne povoščeno platneno streho.
V medli jutranji svetlobi Katarinine oči vidijo valovanje rdečkastega mesa, ki se giblje med kupi oblačil in kocastih odej, nekje iz te gmote prihaja ječanje in stokanje, iz tega mesnatega morja, ki plivka po vozu, se iztrga vrisk, da hoče Katarina odskočiti, ampak ne more, njen pogled je priklenjen k temu mlahavemu gomazenju, radovednost in moč nenadnega prizora sta močnejši. To je Magdalenka, njeno veliko telo leži na vozu, ki ga izmenično vlečejo konji in mule, to je Magdalenka, ki s svojimi bolečinami in radostmi, kakršnih ni deležen nihče drug, potuje v daljno deželo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani