nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Galjot, poved v sobesedilu:
Imenitno, vendar do kraja nezanesljivo se je počutila na teh gladkih tleh, v tej bleščeči svečavi, med svilenimi golenicami, med svilo, okrasjem, zategnjenimi pasovi in kar naprej se ji je zdelo, da navzlic svojemu dodobra obarvanemu obrazu, navzlic svojemu širokemu krilu in obiljem prsi, ki so bile resnici na ljubo edino, kar je bilo na njej zares dostojanstvenega; da navzlic vsemu temu ne more prikriti popotnega smradu in opolzkega besedičenja, ki so ga v njeno hišo prinašali potujoči trgovci. Čutila je, da ji v družbi teh visokih kavalirjev, ki so jo povabili na to zasebno zabavo, pri kateri so sodelovali tudi drugi meščani, zlasti meščanke, da ji v tej družbi kljub temu, da so bile razlike medsocialnimi sloji zavoljo skupnega cilja, ki je čakal na koncu zabave, precej zabrisane, stopajo na čelo debele srage potu. Najraje bi odšla in pustila vse te napudrane lasulje, povezane s pentljami, vse te priklone in gladka besedičenja, ki ne znajo naravnost
ali vsaj jasneje in preprosteje reči o postelji, vse to bi najraje pustila in odšla k svojemu Baltazarju, se pravi Adamu, se pravi Johanu Otu, pa čeprav k laškemu poetu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani