nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Roke zlagoma odlepi od stene, vse sklonjeno telo se zravna, da roke, sklenjene, čvrsto s členki zavozlane, ostanejo zgoraj, nad glavo, nad nemirnimi očmi, ki si ne upajo pogledati dol, k reki in čez, ves krčevit se obrne k boku mesta in blodne oči zagledajo tam zadaj velik napihnjen oblak, nobene poti več, reče, in velik napihnjen oblak ves dan, vso noč ob mestu, ves dan ta vroča groza, da spodaj prasketajo temelji, s prepletenimi rokami nad glavo se pomakne naprej, zdaj čisto mirno in jasno, zravnan in trden, oči strmijo v gosti črni oblak, naravnost proti njemu se pregiba z drsajočimi koraki, potem pa se znenada v pasu zlomi, da se zgornji del telesa nagne naprej, da oster udarec razkolje temo, oblak, grozo mesta, da roke topo treščijo po ostrem izložbenem oknu.
Tik pod obrazom se giblje velika črna ploskev. Čisto zraven gre, k očem, in se potem zopet umakne pod nebo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani