nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Zdaj Pavle Vatovic potegne zaklopko in obesi težki ruski ubijalski aparat čez ramo.
Močna roka, čokata, do komolcev zavihana srajca ti daje kar naprej tisti pustolovski in akcijski videz, čepica triglavka na glavi manjka in šop las štrli po strani ven, tak nasmehljan, razigran obraz mladega partizana na fotografiji v črni gestapovski uniformi, nekje v snegu, zdaj v tej vročini se potiš, da ti lije izpod pazduh, in kolneš, pozabljaš nase, na svoje telo, na svojo luknjo v želodcu, na preteklost misliš, svet hočeš spreminjati, zato se te izogiblje božja dekla smrt in tale jamica na bradi, ki jo je lepo izoblikovala krogla, kam ti je šla ta krogla, kako da ne skozi vrat, kje se je izgubila v velikem gozdnem prostoru, gledaš in usta ti silijo v smeh, tvoj obraz in drobne plešoče oči, vajene smrti, prijateljstva, ljubezni, tvoje drobne plešoče oči, ki so gledale toliko smrti, krvi, in zdaj se za njimi spočenjajo nove nakane, sebi zaupaš, nase se
zanašaš, bojevnik slovenski.
Močna roka, čokata, ki gleda iz srajce, do komolcev zavihane, stresa drobno postavo Pavla Vatovica, druga roka ga udari po ramenu, da se opoteče, ravnotežje lovi in papirček splava po zraku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani