nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Sonce se še kar kotalika po nebu, črna gora z oblaki, z golaznijo v njih, pa mirno ždi ob boku mesta, ko Pavel Vatovic, utrujen popotnik, postava sonca, vročega dne, stopi skozi vrata samopostrežnega komunističnega kotla na ploščad Gustava Rakuše, zaslužnega starca esperantista slovenskega; kam, k spomeniku talcem, ne, tam preteklo stari časi, sesedajoča se trupla, vzkliki, tja ne, to je meridian, poldnevnik, ki pelje skozi prostor natančno k svojemu cilju, raje v galerijo, veleblagovnico, na kolodvor, v hladno galerijo s slikami, mirno počivajočimi na stenah, k spomeniku ne, mrtvičnost, zato začeti s čisto novimi močmi, preživeti, predreti ostanek tega strašnega vročega dne, najbolj vročega dne v letu, poseben koridor si napraviti, priti skozi mesto nepoškodovan do galerije počitka, okrvavljeno sonce pustiti po svoji poti do zatona, nevihto dočakati v topli postelji, ko se dan razblini v prve kaplje na tlaku, vročem, težkem, scela zanetiti noč počitka v sanje, spočiti se,
razmisliti, postaviti dan na svoje mesto, vse razore zravnati, zasuti, rane zaceliti, skušati sebe, grenki dan za seboj, s samim seboj tako razčistiti, brez pomoči se spustiti v to vrtoglavico, zahrbtne vrtince, svojo usodo, čast, umakniti, počivati, misliti, razborno pretresati, pretuhtati zase do kraja, mirno pretehtati svoje življenje, vse zahteve, načrte preustrojiti, dan zgrabiti, čas uloviti, da ne uide mimo v vsej svoji viskozni sluzavosti, ko trenutek leze skozi vse stene, vsa mesta in Pavel Vatovic pred vrati samopostrežnega kotla, za vse enakega, zbegan od sonca, konjaka, težkega dne, s toplo čobodro, topo zaobljenostjo v prsih, brez smisla, načrta, namena ni več, kos sebi in dnevu, ničemur več, pomoči potreben brezglavi nesrečnik, motreč gube, pege sonca.
Razvreti asfalt s svojo soparico nad seboj, noge do kolen, kakor skozi z vodo poplavljena področja, kjer starci onemoglo mole roke v zrak, pomoč, in drugi s prejeto obvezo ne želijo
razvedeti njihove smrti, trajajoče, razvejane, skuštrani starci, poplavljena področja dan, nagibajoč se k večeru s svojim neskončnim pritiskom v vseh prsih, glavah, udih telesa, skuša svilnato noč, prihajajočo iz drugih krajev, skuša to noč in skuša moč Pavla Vatovica, zdaj neodločnega, kotalikanje sonca na nebu, strašna rdeča krogla nad glavo in svinčena negotovost.
Kaj ta zmeda, reče in stopi naprej, v prazno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani