nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
OUR STRUGLLE, ti živi plakati med madeži na stenah ( 3), te zdrajsane počečkane mape po mizicah, to staro pohištvo, ti žalostni kupi časnikov po tleh, po razbitih stolih, te steklenice z ostanki vina in žoltega konjaka, ta vlažni smrad zajeden v vse kotičke, ti hreščeči glasovi dopoldanskega programa ljubljanske radijske postaje, ti napotki za turiste, ti , ti , ti , te knjige, ta ČLOVEK MRTVAŠKIH LOBANJ, ta FRANCE VERBINC SLOVAR TUJK, ta SLOVENSKI PRAVOPIS, vsa ta krama, ta duh, ta zrak, ta glas, vse to je tam, kjer Pavel Vatovic seda na rob mize, kolne, meče papirje po tleh, kjer Pavel Vatovic prostaško zmerja nered tega prostora, to zmedo v prostoru, v njem, v njegovih zmehčanih možganih, ki se tega dne ne morejo zbrati. Vse jutro, ves dan to tavanje, stikanje, brskanje, te misli od vsepovsod noter v lobanjo, v zmehčano sluz pod njo. Zbrati se moram, reče, majčkeno zbrati, vse teče tako neurejeno, ves dan tako zmedeno, reče in šušti z listi
jutranjika, ki mu ponuja novice o bombah na Vietnam, o arabcih izraelcih gospodarskih političnih športnih rezultatih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani