nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Življenje in delo Venca Poviškaja, poved v sobesedilu:
Tako je Venc Poviškaj svojo usodo tako rekoč zapečatil kar mimogrede. Poslovil se je od nadaljnjih radosti in tegob življenja na zemlji, od norčavih južnih vetrov, ki so razigrano pihali od vseh štirih strani na vse štiri strani sveta, veselo oznanjali pomlad in naravnost z otroško razigranostjo vneto tlačili dim iz dimnikov nazaj v kuhinje, da so se gospodinje cmerile okrog ognjišč in s solzami zalivale jedi, ki so se kuhale po piskrih; poslovil se je od zemlje, ki se je dramila iz zimskega spanja, od teloha, ki je že odcvetal in se vdano pripravljal na smrt, od cvetočega resja, od čebel, od vrb in njihovih mačic, od mladik, ki so se vijugale k mlademu soncu in naglo poganjale očesca, od vonja po pravkar nakidanem gnoju, od bližajočih se velikonočnih praznikov in od otrok, ki so se podili po lužah, se lasali, se obdelovali s pestmi in proti ter se vselej, kadar koli so zagledali Venca Poviškaja, z novimi močmi grabili za trebuhe in kričali za
njim »Venc, poviškaj, poviškaj!«;
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani