nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Pomladni dan, poved v sobesedilu:
Videl sem starejše možakarje, ki so se bili zleknili v senco tepke na dvorišču, si podajali steklenico žganja, si z okornimi prsti zvijali cigarete in tiho modrovali o življenju in smrti. Videl sem mlajše može in fante, ki so v polkrogu stali pred klonico in kakor začarani molče gledali v velikana Podzemljiča, ki je z nadčloveško močjo in s tako bliskovito naglico oblal presušene deske, da so beli oblaki kar sikali iz obliča, mu švigali čez glavo in se trkljali po njegovem širokem hrbtu. Videl sem ljudi, ki so prihajali z obeh strani, brez besede stopali skozi vežo v izbo, z vejico zelenike pokropili mamo, obstali nekaj trenutkov nepremično, se nato pomaknili k vzglavju, z dvema prstoma vzdignili z njenega obraza prtiček, ki je bila z njim pokrita, da ne bi muhe sedale nanjo, jo premotrili, komaj zaznavno zmajali z glavo, spustili prtiček in se tiho umaknili v kuhinjo ali pred hišo, poiskali očeta in mu stisnili roko ter se nato pridružili tej ali
oni gruči in se vsi z enakim vzdihom spustili v pogovor:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani